Ljubljanski 25. oktober 1891 je bil v znamenju glasbe. Vrstili so se slavnostni koncerti, na osrednjem pa so ljubitelji glasbe lahko prisluhnili Lisztovemu Klavirskemu koncertu. Obiskovalce, ki so prvič prestopili prag nove stavbe, je zagotovo navdušila prekrasna Velika dvorana s poslikavami takrat nadvse popularnega slikarja Heinricha Wettacha ter dobra akustika, komornim koncertom pa so lahko prisluhnili v Mali dvorani nad vhodno avlo. Brez večjih popravil je stavba dočakala leto 1937. Velika dvorana je takrat pridobila balkon. Arhitekt Jože Plečnik pa je poskrbel za rekonstrukcijo zadnje vzhodne valovite fasade z vazami.

V letih 2000/01, pred praznovanjem 300-letnice Slovenske filharmonije in njenih predhodnic, je potekala temeljita prenova stavbe. Prenovljeno stavbo smo slovesno odprli 25. septembra 2001, 8 januarja 2002, ob 300-letnici prvih dokumentiranih koncertov, pa so v Dvorani Marjana Kozine prvič zazvenele orgle. S tem se je udejanila želja članov Academiae Philharmonicorum, ki so si »proti koncu prvega leta po tisoč sedemsto« za svoj akademski simbol izbrali orgle nebeške device Cecilije, »katere piščali so po zemlji razlivale presladko harmonijo«. Cilji prvih filharmonikov, zapisani v osmih točkah v Zakonih (Leges), so navkljub povsem drugačnim družbenim razmeram še danes aktualni. Zapisali so, da namen Filharmonikov ni le ta, da se z »ubranim igranjem kdaj pa kdaj dostojno razvedrijo, ampak z igranjem pobožno v spomin prikličejo ono nebeško, ki bo večno trajalo …« ter da naj glasba »oživlja in duhu neminljivost kaže«.