»Zelo hvaležna sem vsem, ki so mi pomagali.«

Dubravka Tomšič Srebotnjak sodi med najuglednejše in najprepoznavnejše slovenske glasbenike v svetu. Svoj prvi recital je imela pri petih letih v rojstnem Dubrovniku, leta 1955 je bila izbrana za največji glasbeni talent ZDA v starosti 12–16 let, pri 17 letih je diplomirala z dvema posebnima nagradama na sloviti šoli Juilliard v New Yorku. Kljub številnim vabilom za delovanje na tujem se je vrnila v njej ljubo domovino, v Ljubljano. Od tod jo je veličastna pianistična pot vodila po najimenitnejših koncertnih prizoriščih na vseh kontinentih in jo povezala v sodelovanja z eminentnimi dirigenti. Častna članica Slovenske filharmonije s to ustanovo sodeluje že 60 let, v letu 2020 praznuje tudi častitljiv 80. življenjski jubilej in kar 75 let koncertne kariere, ki ji ob še vedno odlični formi in številnih vabilih še ni postavila zadnje pike.

Spoštovana gospa Tomšič Srebotnjak, februarja ste dopolnili svoj 80. življenjski jubilej, letos obeležujete tudi častitljivih 75 let koncertne kariere. Bili ste čudežni otrok z velikim talentom, ki ste ga razvili in oplemenitili s trdim in predanim delom. Že od tretjega leta vas žene neustavljiva želja po igranju klavirja, od nekdaj ste torej zapisani glasbi. Vaši glasbeni začetki segajo v težke čase vojne in povojnega obdobja. Čemu oziroma komu pripisujete ključni pomen za možnost vašega glasbenega zorenja in uspeha?

Več dejavnikov bi izpostavila. Brez talenta in ljubezni do glasbe oziroma klavirja ne bi uspela. Bilo je veliko trdega dela in odrekanj. Poudariti moram požrtvovalnost staršev: mama s svojo ljubeznijo do klavirja in oče z razumevanjem sta me pri mojem delu in poti podpirala. Srečo sem imela z izvrstnimi profesorji: v Ljubljani mi je Zora Zarnik od začetka in nato na Akademiji za glasbo dala izvrstno podlago, na Juilliardu v New Yorku, ZDA, sem se s Katherine Bacon dalje razvijala v tehničnem in umetniškem smislu, vrhunec pa je bil Arthur Rubinstein, ki je nadvse pomenljivo prispeval k rasti moje umetniške plati in osebnosti. Poleg naštetega je ključno še to, da sem verjela vase.

Koncertirali ste več kot 5000-krat, nastopili na uglednih prizoriščih vseh kontinentov, doživeli nešteto laskavih ocen, srčnih aplavzov, stoječih ovacij navdušenega občinstva. Treme nikoli niste poznali in slava vas ni zastrupila z ošabnostjo. Vsa leta ste osredotočeni na svoje poslanstvo, zavzeto vzdržujete kondicijo in predajate lepote glasbe občinstvu, kot zaslužna profesorica na Akademiji za glasbo v Ljubljani pa tudi mlajšim rodovom pianistov. Kje lahko iščemo razloge za tako hvalevredno treznost, uravnoteženost? Kje ste dobili prave lekcije psihologije, kaj je bilo za vas v tem oziru ključna življenjska šola?

S talentom sem se rodila, to je božji dar. Ta dragulj pa sem morala zbrusiti do sijaja. Na tej poti je bilo veliko garanja in odrekanja pa tudi veliko borbe za obstoj – tu mislim na borbe za štipendije in vize, kot tudi na sestradanost (velikokrat sem namreč ostala brez večerje, ker je enostavno mama ni mogla priskrbeti, ni bilo denarja). Zato sem zelo hvaležna vsem, ki so mi pomagali. Vedno se je našel kdo, ki me je slišal in mi pomagal; tudi za vsako dobro besedo sem bila hvaležna.

Že mlada, v ZDA, sem imela možnost slišati velike pianiste, instrumentaliste in legendarne dirigente, na primer Artura Toscaninija. Vedno sem jim šla čestitat, ker me je zanimalo, kakšni so kot ljudje. Skoraj vsi so bili preprosti, skromni; tistih dveh ali treh vzvišenih pa nisem marala.

Sicer pa, ko že omenjate psihologijo, ta me je tudi zanimala in sem na Univerzi Columbia v ZDA na prvi stopnji študirala psihologijo za mladostnike.

Sezona 2019/20 pomeni tudi vašo 60-letnico sodelovanja z Orkestrom Slovenske filharmonije. Kako se spominjate prvega sodelovanja s tem orkestrom, ko ste se po izpopolnjevanju v ZDA vrnili v Ljubljano in jeseni leta 1959 nastopili pod taktirko Sama Hubada na turneji po Jugoslaviji z Griegovim Koncertom za klavir in orkester?

Predvsem sem bila tega vabila zelo vesela, naj razložim zakaj: malokdo ve, da me je Slovenska filharmonija povabila že, ko sem bila stara 12 let, a sem leta 1952 morala koncert odpovedati. Z mamo sva namreč želeli videti očeta in ga obiskati v Londonu, kjer je že pol leta predaval; dolgo sva čakali na potni list, ki ga je bilo zelo težko dobiti. Ko ga je mama končno prejela, sem morala zaradi odhoda v London sodelovanje z Orkestrom Slovenske filharmonije (prav tako z Griegovim Koncertom) žal odpovedati. Iz Londona pa sem odšla v Ameriko. Nekateri filharmoniki so mi zamerili in so mojim staršem zagotavljali, da ne bom nikoli sodelovala s Slovensko filharmonijo. Toda grožnje se niso uresničile. Kmalu po moji vrnitvi iz ZDA sem nastopila s Simfoničnim orkestrom RTV Ljubljana, jeseni pa odšla na turnejo z Orkestrom Slovenske filharmonije, s katerim smo postali nerazdružljivi.

Z Orkestrom Slovenske filharmonije ste večkrat nastopili na njegovih gostovanjih na tujem: po Italiji, Romuniji, nekdanji Sovjetski zvezi, ZDA … pa tudi na Dunaju leta 2002 na slavnostnem koncertu ob 300-letnici Slovenske filharmonije, ko ste v zlati dvorani Musikvereina izvedli Beethovnov Peti klavirski koncert, »Imperator«. Ta skladatelj, čigar 250. obletnico rojstva slavi letos glasbeni svet, vam je najbližji, kajne? S čim vas očara njegova ustvarjalnost?

Beethoven je genialen ustvarjalec, je velikan med velikani. Ima edinstveno sugestivnost in ustvarjalno moč. Njegova glasbena govorica je univerzalna, brezmejna, prodre do čisto vsakega poslušalca, ne glede na njegovo glasbeno znanje. Skratka, njegova glasba se dotakne vsakogar, ker je brezčasna in človeška v izrazu. Posebno pa me pri Beethovnu navdušuje to, da nas zmore, kljub svoji osebni drami, iz teme popeljati v svetlobo. Izraža velik optimizem, moč upanja, zato je meni najljubši skladatelj.

Občudovali ste Arthurja Rubinsteina. Kot deklica ste mu po vsakem njegovem koncertu poklonili vrtnico, nakar ste ga proti koncu študija na sloviti akademiji Juilliard s svojim recitalom v Carnegiejevi dvorani tako navdušili, da se je odločil biti vaš mentor, čeprav ni poučeval. Kako je bilo spoznati svojega idola od blizu? Ali ste pri njem odkrili kaj, kar vas je presenetilo? Ali sta se takoj ujela? Kakšen je bil njegov pristop poučevanja in s čim vas je najbolj zaznamoval?

Rubinstein ni maral, da bi ga dojemala kot učitelja, dejal je, da me ne želi učiti, pač pa z menoj delati. Presenečena sem bila nad tem, kako je bil skromen, če so bili ljudje do njega dobri, in kako je pobesnel, če ga je kdo razjezil in se do njega obnašal vzvišeno, vsiljivo. Ne bom pozabila njegove skromnosti, predanosti družini in dobrote njegove družine; mene je namreč njegova gospa zmeraj nahranila, ko sem bila pri njih na lekciji, ker je opazila, da sem lačna. Čutila sem ogromno spoštovanje do Rubinsteina, a ker je bil duhovit in hudomušen, je uspel takoj odstraniti mojo zadržanost do njega, tako da sem se kmalu počutila kot ena izmed njegovih hčera. Spomnim se, da je imel čudovite impresionistične slike in mi je ogromno pripovedoval o slikarstvu. V meni je zbudil čut tudi za to umetnost, približal mi je slikarstvo in druge umetnosti. Najbolj me je zaznamoval s tem, ko mi je pomagal, da sem se osamosvojila v svojem delu, to si je zadal za nalogo. Dejal mi je, da bom po dveh letih dela z njim lahko dalje sama študirala in ne bom več potrebovala profesorjev. Četudi bo kdaj težko, naj bom samostojna, naj pa sprejemam nasvete od dirigentov, pevcev, instrumentalistov. In za to sem mu neizmerno hvaležna. Posvaril me je še, naj ne bom tako skromna, naj se zavedam, da sem umetnica in naj tudi navzven pokažem, kako močno verjamem v svojo muziko, v svoje igranje.

V sezoni 1966/67 je znameniti pianist Rubinstein nastopil v Ljubljani z Orkestrom Slovenske filharmonije pod vodstvom Boga Leskovica. Ali ste morda sodelovali pri povabilu?

Nimam v spominu, da bi bila kako vpletena. Spomnim pa se, da je pred tem že prišel v Beograd, kamor je nepričakovano prispel z ameriškim vojaškim letalom. Tja žal nisem uspela, zato sem bila vesela srečanja in druženja z njim in njegovo soprogo v Ljubljani. Takrat me je tudi prišel poslušat domov, moj mož pa je bil zelo zaskrbljen, ker do stanovanja v tretjem nadstropju na Celovški cesti nismo imeli dvigala. Rubinstein je preprosto dejal: »Pa bomo šli po stopnicah,« in celo možu pokazal, na kakšen način je najbolje hoditi po stopnicah. Res je bil neverjeten pri svojih 80 letih!

Imeli ste tudi več kot 100 koncertov na leto; za logistično, časovno in drugo usklajevanje je za vas gotovo skrbelo več agentur. Kako je bilo nekoč z zastopanjem glasbenikov v primerjavi z današnjim časom? Kako ste dobili prvo agenturo?

Tako kot nekdaj je to tudi danes težko in velika borba. Resda mi je želel Rubinstein pomagati s tem, da bi šla v Pariz, a sem morala najprej iti z mamo nazaj domov do očeta, tako da sem se sama potegovala za menedžerja. Vsak je rekel, da bi me pred zastopanjem prišel najprej poslušat na koncert. Tako sem na svoje koncerte v tujini vabila tudi menedžerje, in ko so me slišali, so se odločili, da me bodo zastopali. V ZDA sem se morala boriti za vizo in štipendijo vsak mesec in na Juilliardu igrati pred strogo komisijo, da dokažem svoj napredek. Težko je bilo. Danes je za mlade glasbenike toliko bolje, ker je na voljo več štipendij in ogromno tekmovanj, kjer imajo več priložnosti prek nagrad dobiti koncerte in menedžerje. Lahko si izvrsten glasbenik, a treba je imeti tudi nekaj sreče.

Koliko časa ste v polnem urniku vaj, snemanj, koncertov in potovanj imeli še za kaka druga zanimanja (slikarstvo, literatura, gledališče …) ali pa za druženje s prijatelji?

Veliko sem brala. Potovanja z vlaki in letali sem izkoristila za literaturo. V vsakem večjem mestu sem obvezno obiskala muzeje, za to sem si vedno vzela čas. Pa tudi za opero, teater, muzikale na Broadwayju, balet itd. Do svojega 19. leta sem v Metropolitanski operi uspela slišati vse Wagnerjeve opere. Nisem samo vadila, vse me je zanimalo; tudi kasneje sva z možem pogosto obiskovala prireditve in našla čas za druženja s prijatelji. To je del življenja.

Razgledanost je torej za umetnika zelo pomembna, kajne?

Da, to je zelo važno. Pri študentih na Akademiji za glasbo opažam, da nekateri obiskujejo koncerte, drugi sploh ne. Zelo redki pa so taki, ki zaidejo tudi v opero, gledališče. To je žalostno. A ne samo pri nas, tudi v tujini nekateri samo vadijo, nimajo pa kulturne širine, kar se zelo pozna – igra je namreč odraz človeka. 

Našli ste ljubezen in si ustvarili družino z uglednim slovenskim skladateljem Alojzom Srebotnjakom; decembra bo 10 let, kar je preminil. Ali sta se veliko pogovarjala o glasbi; sta bila enotnih pogledov?

Veliko sva se pogovarjala o glasbi in si drug drugemu tudi pomagala: on meni pri razčlenitvi nekaterih partitur, jaz pa njemu z nasveti, kako bolje zveni neka njegova zamisel med komponiranjem. Lepo sva se dopolnjevala, nisva pa imela vedno istega mnenja, a prav je tako, sicer bi nama bilo dolgočasno.

Nazadnje omenimo še eno obletnico, letos mineva namreč tudi 25 let od vašega imenovanja za častno članico Slovenske filharmonije. Lani ste na novinarski konferenci te ustanove dejali, da še vedno radi igrate, vse manj pa se vam ljubi vaditi, delati. Napovedali ste slovo od abonmajskega občinstva, verjetno pa se še ne poslavljate od koncertnih odrov, kajne? Vabil gotovo ne manjka; kakšen dogovor imate s seboj glede vašega nadaljnjega koncertiranja?

Pravzaprav ga nimam. Nisem določila zadnjega koncerta. Rada imam občinstvo, rada igram vsem ljudem, ne samo kritikom ali glasbenikom. Veseli me, če jim lahko ponudim možnost, da za nekaj časa pozabijo na svoje tegobe. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.

Helena Filipčič Gardina

Delite to objavo!

Slovenska filharmonija
Piškotki / Cookies
Ime Omogočeno
Tehnični piškotki
Za uporabo te spletne strani uporabljamo naslednje tehnično zahtevane piškotke: wordpress_test_cookie,wordpress_logged_in_,wordpress_sec.
Piškotki
Za pravilno delovanja in boljšo uporabniško izkušnjo uporabljamo piškotke. Potrjeno strinjanje z uporabo piškotkov.
Google Analytics
Za izboljšanje naše spletne strani sledimo anonimiziranim uporabniškim informacijam.
x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

X
Secured By miniOrange