Piše vam Urška Bernik

Obiskovalci koncertov Zbora Slovenske filharmonije dobro poznamo žametni glas Urške Bernik. Njen alt nas vedno nežno poboža, tam nekje pri srcu. Verjetno vas bo podoben občutek prevel tudi ob prebiranju njenega pisma.

Prvo nedeljo v marcu smo odpeli abonmajski koncert. Najbrž je bil to zadnji koncert v Sloveniji, ki se je zgodil, še preden se je svet obrnil na glavo.

Devet dni sem se zbujala z mislijo, ali je vse to res. Ali sem morda zaspala sredi nekega apokaliptičnega filma in le sanjam. Kar čez noč sem postala mama, ki šola svoje otroke doma. Sem tudi koordinatorka videokonferenc za glasbeno šolo, snemam mini baletne predstave iz naše dnevne sobe ter 18-mesečnega dečka navajam na čelado. Predvsem pa z otroki veliko rišem. S pomočjo čopičev in akvarelnih barv se naši svetovi čistijo in prelivajo. Vsa ta vsakodnevna opravila so tako ljuba – dokler … Dokler ne pride tak dan, ko ne slišim niti lastnih misli in komaj zmorem le še robotsko slediti urniku, ki sem si ga zadala. Šola. Služba. Korak za korakom. Dovolj.

Tako hvaležna sem, da lahko v tej situaciji še vedno skušam opravljati svoje poslanstvo umetnice. Hvaležna sem, da sem lahko doma na varnem. Da so moji domači in sosedje navajeni na mojo domačo pisarno še iz časa, ko smo se objemali in si dovolili občutiti čustva. Pogrešam zven glasov. Ko želim slišati celotno harmonsko podobo skladbe, si zavrtim posnetek. Toliko vrhunskih izvedb najdem. Pa se zdijo posnetki tako prazni, tako pusti. Želim si spet občutiti zvok. Želim si spet biti del zvoka.

Vadim Brahmsov Rekviem. Kakšna glasba, kakšna molitev. »Le dih je vsak človek.« (Ps 39,12) Zjočem se in ni prav dosti od mene na tak dan, a glasba me je spet rešila. Ko uspavam najmlajšega, si mrmram Händlovo arijo Rugierra Verdi prati. Na sprehodu se udomačujem z Bachovo Mašo v h-molu. Nazadnje sem jo poslušala že kar dolgo nazaj. Kako sem se spremenila v tem času. Kako neki se bom spremenila med karanteno?

Na neki način se mi zdi ta čas karantene posvečeni čas. Čas, ko je preprostost dovolj. Čas, ko imam čas, da se ozrem na svoja čustva in morda vzljubim ali pa vsaj sprejmem še en delček same sebe. Ni nujno, da bom med karanteno postala kraljica peke z drožmi, v redu bo tudi, če se mi ne bo uspelo vpisati na spletni jezikovni tečaj kakega ugrofinskega jezika. Sposodim si ta čas, ko sem lahko s svojimi ljubljenimi veliko več kot ponavadi. Saj najbrž nikoli več »v pet« ne bomo tako nagneteni na kavču in si že tretjič vrteli muzikala Moje pesmi, moje sanje.

Ne znam si predstavljati, kako bodo izgledala naša prva snidenja s sopevci na vajah, na hodnikih, na odru – se jih pa iskreno veselim. Tudi z vami.

Vaša Urška Bernik

Vabljeni, da obiščete Urškin blog KAVICA Z MANO.

 

Delite to objavo!

Slovenska filharmonija
Piškotki / Cookies
Ime Omogočeno
Tehnični piškotki
Za uporabo te spletne strani uporabljamo naslednje tehnično zahtevane piškotke: wordpress_test_cookie,wordpress_logged_in_,wordpress_sec.
Piškotki
Za pravilno delovanja in boljšo uporabniško izkušnjo uporabljamo piškotke. Potrjeno strinjanje z uporabo piškotkov.
Google Analytics
Za izboljšanje naše spletne strani sledimo anonimiziranim uporabniškim informacijam.
x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

X