Melina Todorovska: »Glasba je svet, v katerem sem najraje.«

Pogovarjali smo se z Melino Todorovsko, dolgoletno solistko na angleškem rogu in oboistko Orkestra Slovenske filharmonije. Melino je glasbena pot iz rojstnega Skopja pripeljala v Ljubljano. Visoko poustvarjalno raven je dokazala z izvedbami orkestrskih solov, solističnimi nastopi z Orkestroma Makedonske in Slovenske filharmonije ter komornimi zasedbami, kot so Godalni trio Zürich, pihalni kvintet Slowind, Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, ansambel Slovenicum in drugi. Že od malega si je želela igrati v simfoničnem orkestru, zato izžareva hvaležnost in zadovoljstvo, ker živi svoje sanje.

Melina Todorovska, Slovenija ni vaša rojstna dežela, ste namreč makedonskega rodu. Ali vas je v Ljubljano pripeljal študij glasbe?

Moj profesor oboe v Skopju, Vasil Atanasov, me je usmerjal na študij oboe v tujini. Pripovedoval mi je o Sloveniji, od njega sem izvedela za abonmajske koncerte Slovenske filharmonije, ki v Cankarjevem domu potekajo zaradi velikega zanimanja občinstva s ponovitvami (četrtek in petek). Zame je bil to zgovoren in spodbuden podatek o kulturni ozaveščenosti na Slovenskem. Prav čudežna pa se mi je zdela zgodba o Božu Rogelji, prvem oboistu Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki je na začetku vaje uglasil orkester tako, da je s pomočjo tehnike krožnega dihanja, s samo enim vdihom torej, igral ton A, vse dokler ves orkester ni bil uglašen. V naslednjih dneh sem se sama s trudom naučila in osvojila to tehniko. Leta 1988 je bilo v Ljubljani zvezno glasbeno tekmovanje. Kot najbolje uvrščena med oboisti sem nastopila na zaključnem koncertu tekmovanja v veliki dvorani Slovenske filharmonije. V Ljubljani sem ostala še dva dni – toliko je trajalo, da sem se v to šarmantno mesto zagledala in si zaželela, da bi že v istem letu nadaljevala študij pri profesorju Rogelji, ki sem ga spoznala po nastopu.

V Ljubljano ste torej prišli navdušeni in polni pričakovanj. Odpravili pa ste se vendarle v novo in nepoznano okolje, kjer se govori drug jezik. Kako se spominjate te spremembe?

Res je. V domačem okolju sem bila obkrožena z družino in dolgoletnimi prijatelji, v Ljubljani pa sem se naenkrat znašla sama, vendar ne osamljena. Že od začetka študija sem imela veliko koncertov, kmalu sem spoznala sošolce, s katerimi se še danes družim. Družina profesorja Rogelje mi je izredno gostoljubno ponudila, da začasno stanujem pri njih, a sem ob pomoči pianistke Orkestra Slovenske filharmonije Božene Dornik uspela kmalu najti stanovanje. Obkrožena sem bila s prijaznimi in dobrimi ljudmi. Slovenščina je bila zame nov jezik. V prvem letniku študija sem bila tiha sošolka, nisem si upala govoriti, dokler nisem prišla na izpit zgodovine glasbe k profesorju Primožu Kuretu. Izrazil je prepričanje, da se bom tako kot njegovi makedonski sošolci hitro in odlično naučila slovensko in odgovarjala v slovenščini. In tako se je res zgodilo, da sem na najobsežnejšem izpitu na Akademiji za glasbo začela govoriti slovensko.

Izpopolnjevali ste se pri Alainu Denisu v Parizu, vrnili pa ste se v Ljubljano in se v tem mestu ustalili. Katere lastnosti, običaje, navade Slovencev ste spoznali?

Hvaležna sem bila, da me je delovno mesto v Ljubljani počakalo po vrnitvi iz Pariza. Počutila sem se sprejeto in cenjeno. Slovenci ste zelo korektni in delavni ljudje, ki vam ne manjka topline. Navdušuje me skrb za naravo v Sloveniji, čistilne akcije državljanov (ganjena o tem večkrat pripovedujem v Makedoniji), ločevanje odpadkov, skrb za živali. Všeč mi je hrana, zlasti na Primorskem, odlično oljčne olje slovenske Istre, recepti s tartufi in domačimi testeninami. Všeč so mi ljudje, opažam, da zelo radi hodijo v hribe. V Orkestru Slovenske filharmonije je igral violinist in znani alpinist Tine Mihelič, ki se je smrtno ponesrečil v gorah; s kolegi smo večkrat obiskali njegov grob ali pa se odpravili na izlete v hribe njemu v spomin. Tako se je tudi pri meni rodila ljubezen do pohodništva.

V Orkestru Slovenske filharmonije ste zaposleni od leta 1991. Kako bi strnjeno opisali vsa ta leta v tem sestavu in kaj vam pomeni biti del Slovenske filharmonije?

Pravzaprav igram v tem orkestru že iz časa študija, torej več kot 30 let. Spomnim se starejših kolegov, ki so bili zame legende, učila sem se od najboljših. Nikoli ne bom pozabila zvoka flavte Rudija Poka … Orkester se je z leti generacijsko spremenil, veliko smo skupaj doživeli in igrali na turnejah v najboljših evropskih dvoranah, na Japonskem, Kitajskem, v Omanu … Tako gostovanja kot naši abonmajski koncerti z odličnimi dirigenti in solisti mi pomenijo izziv in tudi veliko zadovoljstvo. Biti glasbenik ni samo poklic, to je poslanstvo. Pri vsakem projektu moraš dati vse od sebe. Pripravljaš se tudi ob koncih tedna, praznikih, včasih ponoči, celo med boleznijo, zato da občinstvu vsakič ponudiš najboljšo možno izvedbo.

Igrate na različna glasbila iz družine oboj – oboa, angleški rog, na 5. Festivalu baročne glasbe vas bomo slišali v solistični vlogi z oboo d’amore. Ali ste od nekdaj želeli igrati oboo? S čim vas je pritegnila in kaj vas še danes navdušuje pri zvoku tega glasbila?

Starši so me vpeljali v glasbeni svet, z njimi sem že kot majhna punčka hodila na koncerte. Do vpisa na akademijo sem obiskovala tudi pouk klavirja. Spomnim se, kako so me nekoč z očetom na Aidi navdušili soli oboe. K moji odločitvi za oboo je prispeval tudi moj profesor oboe v Skopju, eden najbolj uveljavljenih makedonskih glasbenikov in zelo karizmatičen pedagog. Na srednji glasbeni šoli v Skopju so zame naredili izjemo, da sem se lahko vpisala ob klavirju še na vzporedni študij oboe. Potiho so upali, da bom ostala pri klavirju, odločila pa sem se za oboo, med drugim tudi zato, ker sem se veselila igranja v simfoničnem orkestru. Sicer ni zelo virtuozen, tudi ne najbolj glasen inštrument. Čarovnija z oboo se zgodi v počasnih solih in stavkih, njen zvok najrazličnejših izrazov seže do najbolj občutljivih kotičkov človekove duše. Verjetno me je prav to pritegnilo.

Službene obveznosti v orkestru vas zaposlujejo v dopoldanskem in večernem času. Kaj pa radi počnete v prostem času, kaj vas zanima, kaj si radi privoščite? Koliko prostega časa sploh imate?

Prostega časa imam zelo malo. Vaditi moram dva, včasih tri inštrumente, veliko časa vzame zahteven proces izdelave ustnikov, oboe pa tudi zahtevajo redno vzdrževanje in popravila, ker so zelo občutljive in počijo, če je v prostoru premrzlo ali presuho. Sicer pa sem redna obiskovalka koncertov, kina, baletnih in gledaliških predstav, razstav, zelo rada berem. Kultura in umetnost mi veliko pomenita. Rada pa tudi kuham, uživam v etno kulinariki in zelo rada prirejam večerje s predstavitvijo makedonskih jedi in običajev. Zadnjih pet let se poleti odpravim na safari v Južno Afriko, kjer rada opazujem živali v njihovem naravnem habitatu. Tam je takrat zima s suhim obdobjem, pri čemer pa lahko temperature nihajo med 0 in 35 stopinj dnevno. Na zadnjem obisku sem bila osupla nad nosorogom brez roga. V zasebnem naravnem rezervatu so mu ga odrezali, da bi ga obvarovali pred divjimi lovci, ki ubijajo te veličastne živali zaradi dobička, ki jim ga prinese preprodaja rogov. Živali so mi zelo pri srcu, v Nacionalnem parku Kruger v Južni Afriki pa imam priložnost doživeti vso lepoto in divjino, tudi krutost narave skorajda brez človeških posegov vanjo. Tam nimamo telefonskega signala, vodovodno napeljavo pa nagajivi sloni včasih poškodujejo, tako da občasno ostanemo brez vode. Med igranjem oboe rada opazujem reakcije slonov in drugih živali, ki se približajo hiši. Živahni so koncerti ptičev, nebo je neverjetno gosto posejano z zvezdami. Okolje, ki ga tam opazujem, se mi zdi kot pričevanje sveta, ki žal izginja.

Katera glasba vam je (poleg klasične) še všeč?

Zelo mi je všeč tudi jazz. Glasbe pa nimam (več) za ozadje pri gospodinjskih opravilih, ker pobere vso mojo pozornost, tako da ne morem ničesar početi, razen poslušati. Za glasbo si zato res vzamem čas.

Za svojo profesionalno pot ste izbrali klasično glasbo. Zakaj je po vašem mnenju »vredno« prisluhniti klasični glasbi in koncertom Orkestra Slovenske filharmonije?

Kar nam razodeva glasba, presega domet besed. Vsak jo ima rad in jo posluša iz svojih razlogov. Glasba je svet, v katerem sem najraje. Na koncertih Orkestra Slovenske filharmonije imamo priložnost vsi skupaj – poslušalci in glasbeniki – doživeti edinstveno izkušnjo v živo.

Helena Filipčič Gardina

Delite to objavo!

Slovenska filharmonija
Piškotki / Cookies
Ime Omogočeno
Tehnični piškotki
Za uporabo te spletne strani uporabljamo naslednje tehnično zahtevane piškotke: wordpress_test_cookie,wordpress_logged_in_,wordpress_sec.
Piškotki
Za pravilno delovanja in boljšo uporabniško izkušnjo uporabljamo piškotke. Potrjeno strinjanje z uporabo piškotkov.
Google Analytics
Za izboljšanje naše spletne strani sledimo anonimiziranim uporabniškim informacijam.
x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

X