Lojze Lebič je novi častni član Slovenske filharmonije

Lojze Lebič, rojen 1934. leta na Prevaljah na Koroškem, je že desetletja eden najvidnejši slovenskih ustvarjalcev, čigar ugled in prepoznavnost odmevata daleč v mednarodni prostor. Za svoj raznovrsten in tehten kompozicijski opus ter vsestransko glasbeno delovanje tudi kot dirigent, univerzitetni profesor, glasbeni pisec, član mednarodnih glasbenih organizacij, seminarjev in tekmovalnih žirij je prejel mnoge nagrade in ugledna priznanja. Za neprecenljiv prispevek k slovenski glasbi mu bo Slovenska filharmonija na koncertu Zbora Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigentke Jerice Bukovec 16. januarja 2020 podelila naziv častnega člana.

Lojze Lebič in Jerica Bukovec sta z nami ob tej priložnosti podelila nekaj svojih misli.

Spoštovani gospod Lojze Lebič, k sodelovanju vas je povabila Slovenska filharmonija, vaša tesna sodelavka pri projektu Kako kratek je ta čas je Jerica Bukovec. Je stalna gostujoča dirigentka Zbora Slovenske filharmonije pa tudi dirigentka in umetniška vodja Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič – zbora, s katerim ste začeli svojo glasbeno pot in ki je krstil več vaših del, nekoč ste ga tudi vodili. Nedavno je dirigentka Bukovec ob vaši pomoči oživila eno vaših večjih del, vokalno-instrumentalno scensko zgodbo Fauvel 86, in ga z APZ Tone Tomšič v letu 2019 predstavila v več krajih po Sloveniji. Pri (glasbenih) sodelovanjih se običajno ljudje med seboj bolje spoznamo, pri spletanju vezi pa odkrivamo, kaj nam je skupno. Kaj sorodnega ali pa morda drugačnega, kar vas je pritegnilo, ste odkrili pri dirigentki Jerici Bukovec?

LL: Najprej prisrčna hvala za vabilo in za priložnost, da lahko spregovorim nekaj besed. Nekoč je skladatelj, mislim, da Italijan Arrigo Boito, dejal: »Srečne tiste umetnosti, ki ne potrebujejo interpretov!« Mislil je na kiparje, slikarje, pesnike. Če pomislim na dirigentko Jerico Bukovec in Zbor Slovenske filharmonije, ki bosta poustvarila moja dela, se s tem nikakor ne strinjam. Napisane note so samo nepopolna kopija mojih skladateljskih idej in brez izvajalcev, posebno pa takih mojstrskih, ne zaživijo in ne morejo izpolniti svojega namena. Zato sem Slovenski filharmoniji, zboru in dirigentki zelo hvaležen in jih tudi zelo cenim.

Gospa Jerica Bukovec, imeti možnost sodelovati s skladateljem pri oblikovanju interpretacije njegovih del je nedvomno izredna dragocenost.

JB: Zagotovo. Povrhu pa je izredna dodana vrednost, če se s skladateljem na tak način ujameš, kot sem se sama z gospodom Lebičem. Ko steče energija, komunikacija, potem matematični izračun ena plus ena ni več samo dve, ampak je neskončno več. Ob vseh srečanjih, ki sva jih imela z gospodom Lebičem, čutim veliko hvaležnost, veliko sem se naučila. Ko se poveže tudi »triangel« med skladateljem, dirigentom in zborom, je to neprecenljivo.

Pa dodajmo še občinstvo, ki mu je namenjen koncert Kako kratek je ta čas (naslov nosi po sklepni skladbi na sporedu). Gospod Lebič, gre za pregled vaše zborovske ustvarjalnosti. Predlagali ste skladbe na programu in zajeli več kot 50 let ustvarjanja za zbor oz. zbor in instrumental. Kaj vas je vodilo pri izboru del?

LL: Če pravimo, da je v besedi človekova misel, razum, v glasbi pa je zame nekaj več, torej predvsem občutenja in čustva, se pri izbiri zborovskih skladb ničemur od obojega nisem izogibal. Moja glasba izraža moj značaj: nekaj med romanskim verizmom, severnjaškim ekspresionizmom in slovanskim ali slovenskim čustvenim impresionizmom. Zakaj so že naši predniki toliko komponirali za zbor, zakaj smo Slovenci tako naklonjeni vokalni glasbi? Z odgovorom se najbrž ne boste strinjali, jaz pa bi dejal: ker nam je jezik bolj ulovljiv kot glasba in ker z jezikom naredimo glasbo bolj oprijemljivo.

V prvem delu koncerta bomo slišali Hvalnico svetu, ki je nastala po naročilu festivala Jugoslovanske zborovske svečanosti v Nišu, kjer je tudi zazvenela leta 1988 z APZ Tone Tomšič pod vodstvom Jožeta  Fürsta. Izbrali ste poezijo pesnika iz Niša Branka Miljkovića, ki ste jo na poseben način prelili v glasbeno dimenzijo: »pozornost ni na besedilu, temveč na izrazu,« ste med drugim zapisali v partituri. Kakšen je vaš odnos do tega dela?

LL: Odločil sem se za besedilo pesnika, ki je že takrat, pred več kot 30 leti, napisal nekaj o ekološki zavesti: ne poškodujte zemlje, ne dotikajte se zraka, ne storite nič hudega vodi in predvsem pustite me, naj govorim … Ne pozabimo, da je bil tedaj čas razpadajoče socialistične jugoslovanske države. Pesnik Miljković nadaljuje skrajno ostro, v nekakšni narobe obrnjeni genezi divje izprijenosti in grozi, o kačah, ki so napolnile gnezda, o prazni vodi, lobanjah in škrtanju, obglavljenih truplih … Hvalnica svetu za soliste, mešani zbor, priročna glasbila, klavir, sintetizator in tolkala je bila potem večkrat izvedena. Zame ima poseben pomen: ne bom skrival, da sem z njo stopil iz preteklih kompozicijsko-tehničnih okvirov v svet sodobne glasbe ter osebnih glasbenih stremljenj in izražanj.

Koncert odpira Vrtiljak na besedilo Mirana Jarca, prav tako vokalno-instrumentalno delo. Gospa Bukovec, obe deli gotovo predstavljata posebno zahtevnost po izvedbeni plati in prinašata velike interpretativne izzive.

JB: Hvalnica svetu in Vrtiljak zahtevata daljši čas priprave dirigenta kot običajno. Treba je preučiti stran za stranjo, veliko je delitev glasov, imamo soliste, nekateri pevci v zboru igrajo inštrumente … Če potegnem vzporednico s Fauvelom 86, se mi zdi branje takih partitur podobno občutku, ko se peljem v meglicah ljubljanskega barja proti Primorski, ko se nekje na poti pokaže sonce. Ta pot od začetnih nejasnosti do končne kompleksne celote mi je zelo dragocena. Vmes so obvezna srečanja s skladateljem, ki mi marsikaj razjasni, da se meglice razblinijo.

Drugi del koncerta bo a cappella. Zvenele bodo skladbe na besedila slovenskih avtorjev in priredbe slovenskih ljudskih pesmi; veliko bo zgodnjih del. Najstarejši skladbi na sporedu sta Ne vem, kdo bolj je tožen (1956) in Vem, da je zopet pomlad (1958). Gospod Lebič, tedaj ste zaključevali študij arheologije. To je bil čas Kluba komponistov, kasneje skupine Pro musica viva. Čas, ko ste pri študiju na Akademiji za glasbo hrepeneli po bolj odprtih pogledih na glasbo pri vaših mentorjih, po sodobnejših kompozicijskih nazorih. To je bil čas želje po samosvojosti, večji svobodi, bi lahko tako rekli?

LL: Kar je v vašem vprašanju, je vse res. Omenili ste arheologijo, veliko mi je dala. V odprtosti do različnih časov in slogov čutim določeno samosvojost in svobodo. V mojih zgodnjih zborovskih skladbah pa je zagotovo čutiti moja mlada prevaljska leta: petje in orgle na prevaljskem koru, citre, ki jih je igral oče, in še marsikaj. Zato je v mojih zgodnjih, pa tudi poznejših delih, še posebno v zborovskih skladbah, čutiti nenehno kolebanje med razumsko načrtovanim in čustveno spontanim.

V vašem opusu je veliko priredb koroških ljudskih pesmi. Katero delo (na tokratnem sporedu) na ljudska besedila bi izpostavili kot tisto, ki vam je posebno ljubo, pri srcu?

LL: Ljudska glasba je od nekdaj navdihovala ustvarjalce in tudi mene vedno očara. Med skladatelji pri nas so »novoakordovci«, na primer Emil Adamič in Anton Lajovic, svoj osebni izraz še istovetili z nacionalnim, čeprav ne več folklornim, Marij Kogoj folklorne elemente še sprejema, Slavko Osterc pa jih že zavrača. Zase bi dejal, da se k ljudskim besedilom ali glasbi nisem obračal zaradi folklornosti, bolj zaradi starinskosti, arhaičnosti, zaradi zanimivih tonskih sistemov, ritmov in podobno. Tu se pri meni oglaša moja arheologija in seveda moj koroški narodni značaj. Katera skladba z ljudskim besedilom mi je najljubša? Ta drumelca je zvomlana, ki sodi med moja prva skladateljska dela iz začetka 50. let prejšnjega stoletja, in Kako kratek je ta čas iz zadnjih let. V obeh je otožnost, globoka žalost, pri drugi je tudi slovo.

Ali ste po tej pesmi, ki nosi letnico 2012, še kaj napisali za zbor?

LL: Za zbor bi rekel, da ne, sicer pa se vedno manj vračam h komponiranju. Rad pa resno predelam ali popravim dela iz preteklosti, ki še niso bila natisnjena in menim, da še niso dovolj dobra.

S to krasno skladbo Kako kratek je ta čas, ki se sklene v pomirjujočem durovskem sozvočju, zaokrožate koncertni spored in tudi naslavljate projekt. Katero sporočilo nam želite prenesti?

LL: Glasbeniki pravimo, da je jezik pogled na svet, nekako kultura, glasba pa doživljanje sveta, nekakšna duhovnost. V pesmi Kako kratek je ta čas sem gotovo sledil notranji vsebini in duhovnemu ozadju, tudi mojim letom seveda, ko se bliža slovo. To našo, mislim na mojo, minljivost je nekje v 15. stoletju lepo označil Adam von Fulda meditatio mortis … nekaj, kar bomo v celoti doumeli, ko bo izzvenela.

Želite še vi kaj izpostaviti s koncertnega programa, gospa Bukovec?

JB: Koncertni spored je oblikovan kot preplet najrazličnejših odtenkov čustev in občutij, je mozaik vsega, kar je v človeku. Začne se z Vrtiljakom, konča v zlati prosojni svetlobi, ki vodi v nebesa (vsak si jih po svoje predstavlja) s skladbo Kako kratek je ta čas, vse vmes pa je življenje in vse delo gospoda Lebiča. Je mozaik, ki na koncu ustvari popolno sliko.

Kako bi kot dirigentka – torej v poglobljenem preučevanju glasbenega zapisa in v tesnem stiku s pevci pri delu z njimi – opisali premene in na drugi strani stalnice v glasbeni govorici Lojzeta Lebiča za zbor v prerezu 50 let? S čim vas njegova glasba najbolj očara?

JB: Lebičeve partiture se mi zdijo, kot bi delala s profesorjem, ki iz mene vleče več in najboljše. Ta glasba se me res globoko dotakne, tako da na koncertih močno čutim (glasbenike), bolečino, radost … Vse odtenke človeške duše. Izjemen izziv se mi zdi dejstvo, da je ogromno prostora za muzikalnost, hkrati pa moram biti nadvse prisotna pri delu in vodenju skupine. Prav ta kombinacija iz mene izvabi najboljše.

Lahko torej rečemo, da je Lebičeva glasba za vas nenehno mojstrenje?

JB: Da. A tudi njegove ideje in njegov pogled na glasbo so zame povod za razmišljanje, pa ne samo o partiturah, ampak tudi o življenju, o človeku.

Ob koncu vam, gospod Lojze Lebič, iskreno čestitam za imenovanje med častne člane Slovenske filharmonije. To je le eno od mnogih priznanj, nagrad, častnih nazivov, ki ste si jih prislužili z neizmerno bogatim ustvarjanjem in vsestranskim glasbenim delovanjem. Kako sprejemate to imenovanje?

LL: Častno članstvo Slovenske filharmonije doživljam kot eno največjih priznanj v svojem življenju. Vsaka država, narod, družbena skupnost temelji in stoji na neizbežnih in nujnih stebrih. Taki stebri so univerza, ministrstvo, gledališča, zdravstvene ustanove, akademija, radio … in eden takih stebrov je tudi Slovenska filharmonija. Postati častni član take ustanove mi pomeni najvišjo čast in priznanje. Vsem, predvsem dirigentki in vodstvu Slovenske filharmonije, prisrčna hvala!

Helena Filipčič Gardina

Delite to objavo!

Slovenska filharmonija
Piškotki / Cookies
Ime Omogočeno
Tehnični piškotki
Za uporabo te spletne strani uporabljamo naslednje tehnično zahtevane piškotke: wordpress_test_cookie,wordpress_logged_in_,wordpress_sec.
Piškotki
Za pravilno delovanja in boljšo uporabniško izkušnjo uporabljamo piškotke. Potrjeno strinjanje z uporabo piškotkov.
Google Analytics
Za izboljšanje naše spletne strani sledimo anonimiziranim uporabniškim informacijam.
x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

X