Filharmoniki: strastna pohodnika Ivan Šoštarič in Igor Drnovšek

»Več ko odkriješ, bolj se zaveš, kaj vse je še treba videti,« sta si enotna Ivan Šoštarič in Igor Drnovšek, oba že več kot 20 let filharmonika. Prvi je violončelist in namestnik vodje v Orkestru Slovenske filharmonije; rodil se je v Vojvodini, a je že od svojega sedmega leta Ljubljančan. Drugi je tenorist Zbora Slovenske filharmonije, Zagorjan, ki živi v Škofji Loki. Takoj po zborovski vaji (in pogovoru) je oprtal že pripravljen nahrbtnik in se odpravil na svež zrak. Ob službenih obveznosti imata namreč dovolj prostega časa, da si lahko pogosto privoščita krajši sproščujoči odklop v naravi ali pa intenzivno športno aktivnost na prostem, na primer vzpon v gore. Z njima se je pogovarjala Helena Filipčič Gardina.

Ivan Šoštarič, kaj najraje počnete v prostem času?

: Nekoč sem bil tabornik. Zadnjih deset let si spet lahko privoščim več stika z naravo, ki sem ga vmes zapostavil zaradi službe in družine. Rad se vozim s kajakom po morju ali jezerih in rad planinarim. Pri obeh dejavnostih me spremlja psička Nelly. Sem pa »varen« planinec, ne ukvarjam se z alpinizmom, temveč sem pohodnik.

Koliko časa je Nelly že z vami?

: Nelly smo dobili v zavetišču, ko je bila stara tri mesece. Je čistokrvna mešanka (nasmeh). Pobuda za psa je bila hčerkina, sam nisem bil navdušen, a sem na koncu čisto »podlegel«. Zdaj je naša že tri leta. Bila je najdena in rešili smo ji življenje, psa verjetno ne bi nikoli kupil. Je zelo živahna in vzdržljiva psička.

Koga še radi vzamete s seboj v planine?

: V glavnem sem samohodec. Tako mi je lažje, doživetje pa bolj polno, brez prilagajanj, saj se lahko tudi zgolj večer prej odločim za izlet. Vselej pa svojo pot načrtujem.

Kam pa vas najpogosteje popelje pot?

: V slovenske gore. Bil sem na vseh meni dostopnih vrhovih, tisti alpinistični pa me ne zanimajo. Ne zdi se mi pomembno, da bi osvajal samo dvatisočake. Važni so načrtovanje, zbranost in ‚timing‘ pohodov, ki so lahko večdnevni ali enodnevni.

Na kateri najvišji nadmorski višini je zaigral vaš violončelo? Ali ga kdaj vzamete s seboj?

: Še nikoli ga nisem vzel, želim pa si, da bi nekoč na nekem vrhu posnel svoje igranje. Morda bi bil za to primeren vrh v bohinjskih gorah, ki se imenuje Čelo. Je pa daleč in težko dostopen, tako da bi za uresničitev te ideje potreboval pomočnika. Ni pa nemogoče, to so že počeli.

Vam je Nelly kdaj ušla?

: Ne, v hribih ne. V mestu beži (smeh). Velikokrat me svarijo, naj pazim v hribih, ne opazijo pa, da je v prometnem mestu, tudi za človeka, veliko več nevarnosti; res napačno razmišljajo. Nelly je veliko bežala, ko je bila majhna; verjamem, da bi tudi danes znala preživeti.

Pa vi, bi znali preživeti v naravi?

: Ni se mi zgodilo, da bi bil v to prisiljen, ne vem. Moja najbližja tovrstna izkušnja je bila, ko sem bil s kolegom več dni v kajaku na morju brez stika s civilizacijo, takrat si odvisen samo od sebe. Mislim, da je danes treba biti več v stiku z naravo.

Vam to pomeni tudi v stiku s sabo?

: Vsekakor.

Ali velja enako za glasbo?

: Že v osmem razredu osnovne šole, ko sem se odločil, da bom nadaljeval glasbeno izobraževanje na srednji stopnji, sem si rekel, da bom igral v orkestru. In tako se je zgodilo. Ne predstavljam si drugačnega življenja, táko mi je všeč.

——-

Igor Drnovšek, zase pravite, da ste potrošnik nematerialnih dobrin. Med temi sta nedvomno tudi glasba in narava, obema se intenzivno posvečate – prva je vaš poklic, druga pa aktivno preživljanje prostega časa. Kaj vam pomeni ena, kaj druga?

ID: Narava je nekakšno nasprotje vsakodnevnemu hrupu, ki smo mu v urbanem okolju izpostavljeni. Glasba je del narave, harmonske celote. Že od Pitagore in Platona vemo, da je vesolje harmonično urejeno. S svojimi čutili smo omejeni na zaznavanje le ozkega spektra te urejenosti, ki se kaže tudi v glasbi. Narava pa tudi zdravi in ponuja mnoge preproste rešitve, ki jih ne poznamo več.

Ali lahko rečemo, da je skladnost v glasbi delo človeka, narava pa da sama poskrbi zanjo?

ID: Skladnost je lastna naravi. Zanimiva se mi je zdela implementacija dela Johannesa Keplerja. Pred 400 leti je prvi ugotovil, da se planeti gibljejo okoli Sonca v elipsah in da so njihove kotne hitrosti na celotni elipsi približno enake. Sodobna angleška znanstvenika pa sta razmerja hitrosti gibanja planetov prenesla v zvočni svet in nam pričarala čudovite harmonije, ki jih lahko slišimo.

Gotovo poznate še kakšno takšno nadvse zanimivo vzporednico med glasbo in naravo …

ID: Že nekaj časa je znano, da rastline sprejemajo zvok (indijski znanstvenik Singh je ugotovil, da se celične stene mimoz zelo odebelijo ob indijskih ragah), nedavno pa so odkrili, da rastline tudi oddajajo vibracije. Zaznava jih tudi naše telo, čeprav se tega ne zavedamo, med rastlinami, ki uspešno rastejo druga ob drugi, pa se morajo ujemati – na primer bilke na travniku so si med seboj v tem smislu sorodne, nekatere rastline pa nikakor ne uspevajo skupaj.

Kako se je začela vaša strast do pohodništva?

ID: Moja družina je bila ‚stacionarna‘, redko smo šli v naravo. Svet sem začel spoznavati prek mladinskega pevskega zbora. Starejša sestra pa me je spravila s kavča in v naravi sem še danes (nasmeh), če je le mogoče, vsak dan. Včasih, ko dežuje in podobno, se moram prisiliti, a ko se vrnem, sem vedno zadovoljen in imam občutek, da sem naredil nekaj koristnega. Narava nas polni, tega se premalo zavedamo. Danes obstaja že tudi zdravljenje z drevesi (biti med drevesi, jih objemati, se z njimi pogovarjati …) Ta ‚modni trend‘ korenini v starih znanjih, ko so bili ljudje bolj povezani z naravo in so vedeli, čemu koristi vibracija oziroma energija določenega drevesa.

Med drevesa radi obesite visečo mrežo, ki je baje vedno v vašem nahrbtniku, je to res?

ID: V zimskih mesecih praviloma ne, sicer pa. Viseča mreža veliko več da, kot vzame (nasmeh). Noge so zelo hvaležne, če so lahko v lebdečem stanju.

»Najlepše stvari so zastonj,« ugotavljate, tako ste naslovili tudi svoj vodnik z več kot 40 izleti po Sloveniji, ki je izšel leta 2018. Zdi se, da ste se z lahkoto prelevili v avtorja simpatičnih in hkrati poučnih besedil. Verjetno vam je bila pri tem v pomoč vaša izkušnja poučevanja geografije …

ID: Želja po posredovanju znanja je verjetno res povezana s poučevanjem na gimnaziji. V knjigi sem želel posredovati, kar sem sam videl in doživel na nekem kraju, pa z menoj ni bilo nikogar, s katerim bi to delil. Izbral sem večinoma manj znane kotičke in dejavnosti, na primer zaledenelo Krnsko jezero: prvič me je presenetilo in sem po njem drsal kar v čevljih, teden kasneje sem prišel z drsalkami, teden zatem sem pripeljal otroka … Take izkušnje si želim posredovati naprej. Imam kar dolg seznam krajev, kamor bi še rad šel; zavedam se, da ta daleč presega zmožnosti enega človeškega življenja (smeh). Res se splača, da si vsak dan vzamemo trenutek zase in se vsaj za hip zazremo v naravo.

Delite to objavo!

Slovenska filharmonija
Piškotki / Cookies
Ime Omogočeno
Tehnični piškotki
Za uporabo te spletne strani uporabljamo naslednje tehnično zahtevane piškotke: wordpress_test_cookie,wordpress_logged_in_,wordpress_sec.
Piškotki
Za pravilno delovanja in boljšo uporabniško izkušnjo uporabljamo piškotke. Potrjeno strinjanje z uporabo piškotkov.
Google Analytics
Za izboljšanje naše spletne strani sledimo anonimiziranim uporabniškim informacijam.
x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

X