Čutim posebno povezanost s člani Orkestra Slovenske filharmonije

Nemški dirigent in violončelist Philipp von Steinaecker živi v Italiji. Prepoznaven je po svoji temperamentni dirigentski gestiki s poudarjeno obrazno mimiko; z izostrenim čutom za oblikovanje orkestrskega zvoka in vznemirljivimi interpretacijami iz nabora svoje bogate repertoarne širine navdušuje občinstvo na Slovenskem in po svetu. Trenutno je umetniški vodja orkestra Mahlerjeve akademije v Bocnu in od sezone 2019/20 glavni gostujoči dirigent Orkestra Slovenske filharmonije.

Gospod Steinaecker, glasbeno pot ste začeli kot violončelist, sloviti maestro Claudio Abbado pa vas je spodbudil, da ste jo nadaljevali kot dirigent. Kako sta se spoznala in kako se ga spominjate?

Claudia sem spoznal leta 1992, ko sem postal član Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja. Bil sem srednješolec in lahko si predstavljate, kakšna izkušnja je bila zame kot otroka igrati z njim Mahlerjevo Peto po vsej Evropi, tudi na BBC Proms! Tedaj 59-letni Claudio je bil še mladosten gospod. Z njim smo veliko časa preživeli v glasbi, pogovorih o svetu, igranju nogometa in zabavah.

Kasneje sva soustanovila Mahlerjev komorni orkester in sodelovala pri nešteto opernih in koncertnih produkcijah. Proti koncu njegovega življenja sem postal tudi njegov asistent in sem ga spoznal še iz popolnoma drugačne in navdušujoče plati.

Poleg Abbadove pomembne spodbude je bila verjetno izkušnja »Melgaardovega mladega dirigenta« pomembna prelomna točka vaše kariere, kajne?

Melgaard je bil zame velika priložnost, toda morda je bilo še pomembnejše obdobje, ko sem bil asistent Johna Eliota Gardinerja. Pomagal sem mu pri številnih opernih produkcijah, še prej pa sem igral v njegovih sestavih Angleški baročni solisti ter Revolucionarni in romantični orkester.

Name je zelo vplival. Ima strog akademski pristop do izvajalske prakse, obenem pa so njegove izvedbe dramatične in globoko prepričljive. Njegova radovednost do izvirnega zvoka je neskončna in, tako kot Abbado, ima izreden čut za dramatiko ter sposobnost za uresničitev velikih in vznemirljivih umetniških projektov. Verjetno sta mi oba navdih pri organizaciji mojega novega projekta na Južnem Tirolskem. Združuje glasbenike in muzikologe iz vse Evrope v skupno izkušnjo, igramo Mahlerjeve simfonije na izvirnih dunajskih glasbilih iz časa okrog leta 1900, povabljeni smo v milansko Scalo, Kölnsko filharmonijo in mnoga druga krasna prizorišča.

Kot gostujoči dirigent ste delovali z orkestri, kot so Švedski radijski simfonični orkester, Nova japonska filharmonija, Orkester Florentinski glasbeni maj, Škotski komorni orkester, haaški Orkester Residentie, Mahlerjev komorni orkester, Praška filharmonija … Dirigirali ste tudi odlično ocenjene operne predstave; leta 2009 ste ustanovili ansambel Musica Saeculorum, ki je specializiran za baročni in klasicistični repertoar. Za seboj imate torej številna sodelovanja v raznolikem repertoarju. Katere trenutke v svoji karieri bi označili za najpomembnejše – tiste, v katerih ste globoko v sebi začutili, da ste napredovali kot glasbenik?

Pogosto niso povezani z uveljavljenostjo orkestra, posebni trenutki se lahko zgodijo zaradi zelo različnih razlogov. Koncert z Orkestrom Florentinski glasbeni maj je bil zelo poseben, čeprav je bil na odprtem, v izredni vročini in z zelo malo vajami. Tudi dirigirati Ligetijev Koncert s Patricijo Kopačinsko in Mahlerjevim komornim orkestrom je bila nepozabna izkušnja, s katero sem precej zrasel.

Z ansamblom Musica Saeculorum smo pred nekaj leti izvedli Stvarjenje, ki ga ne bom nikoli pozabil (je tudi na Youtube), prav tako me je globoko ganila Maša v h-molu.

Pravzaprav je bilo tudi veliko programov z Orkestrom Slovenske filharmonije zelo pomembnih zame. Moja prva Mahlerjeva Deseta, Sedma Prokofjeva, moja Suita Kavalir z rožo, Pesem gozdne golobice, Schumannov Spev noči. Veliki trenutki.

Kako se dopolnjujejo vaše izkušnje dirigiranja oper in simfoničnih koncertov?

Pri operah se naučiš, kako poslušati in kako dirigirati na dolge razdalje, kdaj biti pasiven in kdaj prevzeti pobudo. Pa tudi glede dramatike in tempa se veliko naučiš. Na koncertnem odru pa je osredotočenost bolj na orkestrskih barvah in teksturi, izvajalski praksi in pomenu absolutne glasbe. Seveda je kombinacija obojega idealna!

Kaj je vaš glavni cilj, ko ste na odru?

Ustvariti najboljšo možno glasbo in živeti v trenutku.

Imate tudi družino. Kako uspete uskladiti družinsko in poklicno življenje s številnimi potovanji?

Težko je in zahteva veliko načrtovalnih pogovorov in prilagodljivosti. Še posebno zato, ker je moja žena čudovita flavtistka s svojo kariero. Toda dobro nama uspeva, kajti drug drugemu želiva le najboljše.

Z Orkestrom Slovenske filharmonije ste začeli sodelovati leta 2014, s sezono 2019/20 ste postali njegov glavni gostujoči dirigent. Kako bi opisali delo z njim?

Zelo rad delam s tem orkestrom. V glasbenikih je posebna kombinacija nadarjenosti in dediščin, zelo mi je všeč preplet evropske zvočnosti z naklonjenostjo do slovanske in ruske glasbe ter ščepcem mediteranskega temperamenta. Čutim posebno povezanost s člani orkestra, sorodnost in zavzeto soudeležbo pri skupnem glasbenem ustvarjanju. Na koncertu dajo vedno vse od sebe. To je zame največje darilo.

Maurice Ravel: Bolero (posneto v Kopru, 2019)

Helena Filipčič Gardina

Delite to objavo!

Slovenska filharmonija
Piškotki / Cookies
Ime Omogočeno
Tehnični piškotki
Za uporabo te spletne strani uporabljamo naslednje tehnično zahtevane piškotke: wordpress_test_cookie,wordpress_logged_in_,wordpress_sec.
Piškotki
Za pravilno delovanja in boljšo uporabniško izkušnjo uporabljamo piškotke. Potrjeno strinjanje z uporabo piškotkov.
Google Analytics
Za izboljšanje naše spletne strani sledimo anonimiziranim uporabniškim informacijam.
x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

X
Secured By miniOrange